Truck show z dušo

Konec poletja, začetek jeseni je za vse ljubitelje cestnega transporta zelo pester. Dusseldorf je predstavljal počitniške prikolice in avtodome, Frankfurt je navduševal z novostmi jeklenih konjičkov, Lesce pa so gostile najlepše tovornjake.

Če se pri prvih dveh ubadajo s prodajo, odpovedmi avtomobilskih gigantov in zakulisnimi igricami, teh težav gorenjski truck show zagotovo nima. Je že res, da ne gre mešati jabolk in hrušk, niti to ni moj namen. Lesce so kljub kratki tradiciji, sedaj je potekal šele četrti zbor, pokazale da gostijo show, show z veliko začetnico. Tu sicer ni velikih dvoran, bleščečih žarometov in nenazadnje milijonskih vložkov, a za tem se skriva trud in požrtvovalnost posameznikov. Vsem, ki kakorkoli sodelujejo ali pa zgolj obiščejo, je skupno eno- ljubezen do tovornjakov in prevozništva, tega dandanes garaškega poklica. Videli smo lahko izjemne predelave. Florjan Košelj in Tomaž Koblar, gostitelja srečanja, sta s svojo izjemno organizacijo poskrbela za še za tako zahtevnega obiskovalca. Floro transport je med drugim na ogled postavil umetnini na kolesih Scanio S730, Volva FH 750 ter atrakcijo razstave ameriški starodobnik Peterbilt.Manjkale niso niti številne predelave iz sosednjih držav, sekcija »holcarjev«, prevozna podjetja ter mnogi posamezniki, ki so prišli pokazat svoj tovornjak. Skupaj se je odeležilo 120 tovornjakov, številka, ki je do zadnjega kotička zapolnila dane kapacitete. Obstranski program je bil pester, številni razstavljavci in seveda dobra gostinska ponudba, ki na tovrstni šovih ne sme manjkati. Šov je imel vse kar šov potrebuje, predvsem dušo slehernega posameznika, ki je pripeljal svoj tovornjak in nam dovolil ogled v njegov vsakdan. To je bil dan, ko ni bilo pomembno kaj voziš, koliko jih imaš, pomembno je bilo le druženje in strast do tega poklica, ki ima v Sloveniji dolgo zgodovino. Obisk je bil številčen, to kaže na to, da se za tradicijo tovrstnih razstav ni potrebno bati, še posebej v kolikor so organizirane s takim intuzijazmom in trudom kot je bila ta.

Besedilo in fotografije: Tomaž Ficko